Napisala: Ariana Selan Delvalle

Nekje v prihodnosti živi punčka Mia. Osamljeno skozi okno gleda prihajajoči tornado, ki za sabo pušča temo. Sama ve, da jo bo požrl v temo.

Tedaj pa pride taščica in jo nagovori: »Ta tornado je vse slabo, kar je človek kadarkoli naredil naravi, zato ga lahko le ta ustavi. To boš ti.«

»Samo kako naj jaz, majhna punčka, ustavim velik tornado?« reče Mia.

Taščica odgovori: »Vstopiti moraš v tornado in mu uničiti srce.«

»Kako naj to naredim?« je vprašala Mia.

»To boš ugotovila sama,« ji je odgovorila taščica in odletela.

Mia ji je hotela še nekaj povedati, pa je ni slišala ali pa je ni hotela. Punčka je vzela svoj rdeči plašč in stopila ven. Približala se je tornadu, veter jo je nesel nazaj in lasje so ji plapolali. Vedno bližje je bila tornadu. Ko je bila pred tornadom, je stekla v tornado, da je ne bi odnesel. V tornadu je videla srce, srce iz odpadkov. Tudi tedaj se je zavedala, da tornado smrdi kot izpušni plini tovarn in avtomobilov. Mia je razmišljala, kako naj uniči srce, ni se mogla spomniti, kaj ustavi takšne odpadke.

Ko je hotela obupati, je zaslišala zvok taščice: »Mia, ne išči sile v rokah, išči jo v srcu. To srce iz smeti so ustvarili ljudje – in samo človekova ljubezen do narave ga lahko stopi.«

Mia pomisli in se domisli. Prinese iz hiše svojo pohabljeno rožico, skoraj še edino na svetu, in jo položi na srce. Srce razpade in tornado se razgubi. Mia je iz smeti naredila vrečke, torbe, čevlje in vse prodala. Pomagala je svetu in postala bogata.