Napisala Darka Lampič

Bilo je vroče. Sonce je neusmiljeno pripekalo že tri mesece. Petnajstletni Vid se je s strahom odpravil k čebelnjaku, v katerem se je že nekaj dni dogajalo nekaj čudnega. Nič več ni bilo slišati tistega znanega glasnega brenčanja. Tokrat ga je pričakala zlovešča tišina, okrog čebelnjaka pa je ležalo veliko mrtvih čebel. Uresničila se je napoved znanstvenikov in okoljevarstvenikov, da bodo čebele začele izumirati zaradi bolezni in vročine in to se je dogajalo veliko hitreje, kot so napovedovali največji pesimisti. Njihov čebelnjak je bil eden zadnjih, ki je še gostil čebele.

Vid si ni upal domov, mama in oče bi bila preveč žalostna. Šel je v gozd, hotel je biti sam. Usedel se je pod drevo in zaspal. V sanjah se mu je prikazala čebelja matica in mu rekla, da mu bo pomagala. Okrog njega so letale divje čebele in mu s plesom in brenčanjem povedale, da bodo prevzele delo domačih čebel, a jim morajo ljudje obljubiti, da jim ne bodo kradli medu, ko bodo one opraševale njihove pridelke.

Zbudil se je in stekel domov povedat očetu in mami, kaj se je zgodilo. Sprva mu nista verjela. Potem pa so ljudje začeli opažati divje čebele, kako letajo po cvetočih sadovnjakih in poljih. Vid je s skupino prijateljev ozaveščal ljudi preko različnih medijev o pomenu čebel in o obljubi, ki jim jo morajo dati. Starejši so prisluhnili mladim, saj so se zavedali svojih napak. Nič več niso uporabljali strupenih škropiv in gnojil.

V teh težkih časih, polnih ekstremnih vremenskih razmer, so spoznali, da v naravi vlada krhko ravnovesje, ki ga že najmanjša napaka lahko poruši. Zato morajo naravo spoštovati in ji vračati v enaki meri, kot ji jemljejo.