Napisala Kaja Štojs
V odmaknjeni vasici, skriti za mogočno goro, je živela majhna deklica, za katero je bil danes prav poseben dan. V postelji jo je prebudilo dedkovo petje: »Vse najboljše zate, vse najboljše zate, vse najboljše draga Kaja, vse najboljše zate!« Pred vnukinjo je postavil ozek paket, ovit v pikast papir z veliko turkizno pentljo iz svilenega traku na vrhu. »Izvoli, darilo je zate. Odpri ga, potem pa te peljem, saj veš kam,« ji je pomežiknil.
Kaja je previdno odvila darilo in odkrila žametno škatlo, v kateri je bila skrbno spravljena smaragdno zelena piščal. »Hvala dedi! Komaj čakam, da zaigram!« mu je skočila v objem.
»To, draga Kaja, je čudežna pojoča piščal,« je skrivnostno povedal dedek Jožek. »Pridi, jo boš preizkusila na vrhu Skalne gore.«
Usedla sta se v avto in se odpeljala po vijugasti cesti. Kot vsako leto jo je dedek za njen rojstni dan peljal čisto na vrh gore, ki se je dvigala nad vasjo. V senci dreves je parkiral in po ozki travnati stezi sta se sprehodila do lesene gugalnice ob robu pečine ter sedla nanjo.
»Veš, ko sem bil jaz star toliko kot ti, sem vsak večer peš hodil na Skalno goro občudovat sončni zahod,« se je spominjal dedek, »takrat se z avtom še ni dalo priti do vrha.«
Hodi, hodi, da ti bo lepo
»Kaj je to sončni zahod?« je zanimalo Kajo.
Dedek ji je razložil: »Tako smo včasih rekli, ko je sonce šlo spat in je bilo ozračje še tako čisto, da se je z vrha videlo vsepovprek. Na eni strani so se videle najvišje gore Evrope, katerih vrhovi so ti dajali objem, na drugi strani pa se je v daljavi videlo sinje modro morje, čigar valove si lahko slišal. Sončni žarki so te božali po obrazu, ti delali družbo, da nikoli nisi bil sam. Ko je sonce postalo zaspano, se je počasi potopilo v morje. Žarki so se zlato razpršili po morski gladini, nebo se je obarvalo v različne odtenke škrlatne barve in vsi vrhovi gora so zažareli kot iskrice. Takrat sem soncu zaželel sladke sanje in lahko noč ter se vrnil domov.«
Deklici so oči kar žarele: »Tudi jaz si želim enkrat videti sončni zahod!«
A povsod kamor je pogledala, je videla le dimasto sivo nebo in zaprašen zrak, za katerim se je skrivalo sonce. Takrat se ji je utrnila ideja: »Hej, kaj če zaigram melodijo, ki bo očistila nebo in priklicala sonce nazaj?!« Iz škatlice je vzela čarobno pojočo piščal in zaigrala. Zaslišala se je spevna melodija, dedek je zaplesal, sonce pa je zapelo v ritmu:
»Hodi, hodi, da ti bo lepo.
Hodi, hodi, spet sonce s tabo bo.
Hodi, hodi, vsaj kak dan,da bo sonček spet zaspan!«
Deklica je razumela, kaj je želelo povedati sonce. Zato sta z dedkom od takrat naprej na Skalno goro namesto z avtom hodila peš. Zagnano sta se trudila in veliko prehodila. Vsakič, ko sta vrh znova osvojila, je bil razgled manj siv in končno so se videli tudi okoliški hribi. A morja se še vedno ni videlo, prav tako tudi sonca ne. Tako sta vztrajala vse leto in se vrnila tudi za praznovanje Kajinega rojstnega dne.
Ko sta zadihana prispela na vrh, se je pred njima odprl še lepši pogled, kot se ga je spominjal dedek.
»Poglej, spet se vidi sonce! In morje! In gore! Prvič bom videla sončni zahod!« je bila navdušena Kaja. »Uspelo nama je!« sta veselo kriknila v en glas.
Sonce je postalo zaspano in se je začelo potapljati v morje. Žarki so se od morja odbili v njuna lica in ju pobožali za lahko noč. Objelo ju je nebo najrazličnejših odtenkov oranžne, rdeče in rožnate barve ter prižgalo iskrico v njunih očeh. Kaja je od sreče vzela čarobno piščal in zaigrala. Sonce je zapelo uspavanko:
»Hodi, hodi še naprej,
da bom sijalo kakor prej.
Hodi, hodi, tukaj sem
in odhajam v sladki sen!«
»Lahko noč sonce,« je rekel dedek, »in sladke sanje,« je dodala Kaja.»Lahko noč in eno bolho za pomoč,« je zašepetalo sonce in zašlo.