Napisala: Veronika Hovnik

Vsak dan je deklica Flora za dve uri hodila na sprehod s svojo oslico Viktorijo. Skupaj sta hodili po poti med pašnikom in gozdom, kjer je še včeraj bilo vse zeleno in dišeče po borovi smoli. Danes pa je Flora presenečeno obstala. Tam, kjer je bil še včeraj zelen travnik, so danes stale sive stavbe. Asfalt je prekril stezico, drevesa so padla pod težkimi kolesi strojev. Oslica Viktorija je žalostno zastrigla z ušesi in namesto muljenja trave ogledovala videno.»Kam bodo zdaj odšli zajčki, ježi in ptice?« je zaskrbljeno vprašala Flora.

Oslica Viktorija se je zazrla v daljavo in nato zamišljeno rekla: »Ljudje ne mislijo na to, dokler ne ostanejo brez sence dreves in šepeta vetra. Morda jih morava spomniti.«

Tako sta Flora in Viktorija stopili med ljudi. Spomnili sta jih o gozdovih, ki dajejo kisik, o travnikih, kjer čebele brenčijo, in tudi o živalih, ki izgubljajo svoj dom. Nekateri so se smejali, drugi so le skomignili z rameni. A nekaj jih je le prisluhnilo.

Naslednje dni so se začeli dogajati majhni čudeži. Ljudje so zasadili drevesa, na strehah so se pojavili vrtovi, nekatera območja pa so celo ostala nedotaknjena, da so se živali lahko vrnile. Flora in Viktorija sta veselo opazovali spremembe.

»Vsak ima svoj prostor na svetu,« je rekla Viktorija. »Le spomniti se moramo, da ga moramo deliti.«

Flora in njena oslica Viktorija sta si dokazali, da se svet lahko  spreminja na bolje tudi z njunimi majhnimi spremembami.