Napisala: Zala Hrastar

Prijateljici Roza in Elena sta odšli na izlet. Bil je deževen dan, na cesti pa ne preveč gost promet. Dež je začel padati vse močneje, se mešal z meglo dokler pred seboj nista videli več drugega kot gosto belino. Debele kaplje so se spremenile v ledene solze, slišalo se je bobnenje brez ritma. Tresoča Roza je našla izhod v sili – zapeljala je s ceste in se ustavila na parkirišču pred cerkvijo. Ledene solze so postajale vse večje in vse glasnejše. Roza ni vedela, kaj naj naredi, misli so ji uhajale od predstav poškodovanega avta do poškodovanega domačega vrta. Z mamo sta ga že od pozne zime pripravljali in negovali. Počutila se je nemočno, svet okoli nje je bobnel in se jezil, jeziti se je želela tudi sama. A ni bila edina v takšni situaciji. Koliko drugih vrtov bo še uničenih? Ali bo hrane dovolj? Ali se bo hrana podražila? Kako bo z našo samooskrbo? Kaj bomo jedli? Kaj naj naredi zdaj, jutri, naslednji mesec? Drugo leto?

Deklica Elena jo je mirila, ji dejala, da bo vse še okej. Da imata streho nad glavo, sta suhi in naj počakata, da se vse umiri, in takrat korektno pristopita do problema. In se je umirilo.

Toča je ponehala, bobnenje je bilo samo še šumenje vodnih kapljic. Deklici sta se odpravili naprej na pot, na izlet, ki ju je pripeljal do rastlinjaka, narejenega iz odsluženih zastekljenih oken in vrat. Znotraj prostora je bil obilen vrt, poln življenja in ravnokar dobro zalit iz deževnice, ki je pritekla iz vodnega zbiralnika. Rozi se je porodila ideja, da tudi doma postavijo tak rastlinjak, ki bo kljuboval ledenim viharjem. Ki bo ponosno stal pod nebom, poln življenja, zelenja in cvetenja. Tako bodo vedno imeli dovolj hrane in še več, ki jo bodo lahko podelili tudi med svoje sosede in prijatelje. In tako nihče ne bo lačen.