Šnofi in volnena nogavica
Napisala: Maja Pavela
Šnofi je bil mestni kuža. Nikomur ni pripadal, hkrati pa je bil od vseh. Živel je na mestnih ulicah. Ljudje so ga večkrat povabili k sebi domov, saj so ga imeli zelo radi.
Ko je bil pri ljudeh doma, je opazil, koliko časa so porabili za odločitev o tem, kaj bodo oblekli. Njihove omare so bile nabasane z oblačili. Uf, koliko časa je šlo, ko so jih vlekli ven. Ob tem pa so godrnjali, da nimajo ničesar za obleči. Še več časa so porabili za to, da so oblačila pospravili nazaj v omare.
Ko se je sprehajal po ulicah, je videl ogromno ljudi v trgovinah z oblačili. Pa pri smetnjakih, ko so metali oblačila stran. Tega ni razumel. On je imel en kožušček, ki mu je popolnoma zadostoval in s katerim je bil nadvse zadovoljen. Ni se ukvarjal s tem, kaj bo oblekel, in je imel več časa za svoje prijatelje. Pa tudi za vohljanje, kar ga je zelo veselilo.
Nekega dne ga je njegov smrček pripeljal do ogromnega kupa oblačil. Takega, ki je segal skoraj do neba. Šnofi je pomislil, da je to trgovina z oblačili na prostem. Čudno pa se mu je zdelo, da v njej ni bilo ljudi. Niti enega. Medtem ko je vohljal, je zaslišal stokanje. Sledil je zvoku. Ta ga je pripeljal skoraj do vrha kupa. Stokanje je prihajalo iz notranjosti. Začel je kopati. Kopal je in kopal. Končno je odkopal toliko oblačil, da je ugotovil, kdo stoka. Tam je bila zakopana volnena nogavica. Vsa nesrečna, ker je pristala na smetišču, pa čeprav ni imela niti najmanjše luknje. Šnofi je spoznal, da ni sredi trgovine, temveč na smetišču, polnem oblačil.
Volnena nogavica se je zahvalila Šnofiju, ker jo je rešil.
Ilustriral: Gregor Šuštar
Od tega dne naprej sta bila nerazdružljiva. Pohajkovala sta po mestnih ulicah. Izogibala sta se ljudem, ker so imeli tako čudne navade in so onesnaževali planet. Volnena nogavica je, ko je še bivala pri ljudeh, ugotavljala, da ljudje najpogosteje kupujejo oblačila, ko so žalostni, jezni, prestrašeni ali zavistni. Po nakupu pa so postali boljše volje, kar evforični, a le za kratek čas. Nato so vrgli stran še povsem uporabna oblačila, da so naredili prostor novim. Tako je tudi volnena nogavica pristala na smetišču. Kopa so bili ljudje veseli, zadovoljni, niso potrebovali novih oblačil.
Ker Šnofi in volnena nogavica nista želela, da bi naš planet namesto dreves in drugega rastlinja prekrivali kupi oblačil, sta se odločila, da bosta ukrepala. Pripravila sta razstavo odvrženih oblačil. Na njih sta napisala:
MANJ OBLAČIL = VEČ PROSTORA,
MANJ OBLAČIL = VEČ ČASA,
MANJ OBLAČIL = BOLJ ČIST PLANET,
MANJ OBLAČIL = ZADOVOLJNO SRCE.
Oblačila sta razobesila po mestu. Ljudje so se zamislili. Kaj razstava sporoča? Prišli so do zaključka, da imajo preveč oblačil. O tem so se začeli pogovarjati med seboj. Sklenili so, da bodo namesto kupovanja, raje organizirali izmenjevalnice. Oblačila so si tam zamenjali in se počutili, kot da imajo nova. Pa še planeta niso obremenili. Ob tem so prihranili denar. Doma so imeli več prostora, zato je bilo pospravljanje lažje. Zaradi manj oblačil so se hitreje odločili, kaj bodo oblekli. To je prineslo več časa za druženje s prijatelji. In njihova srca so bila vse bolj zadovoljna. In kadar so srca zadovoljna, ljudje raje dajo, kot kupujejo. In to pomeni še več sreče in povezanosti. Sreča se je naselila po vsem mestu in se širila po planetu.
Nadvse hvaležni, da so prišli do teh spoznanj, so na oblačila narisali Šnofija in volneno nogavico. Tako so ju imeli ves čas ob sebi. Volneno nogavico v opomin, da morajo poskrbeti za sebe, za svoje srce in ga ogreti, kadar se slabo počuti. Ob žalosti, jezi, zavisti, strahu. Šnofija v opomin, kako to narediti. S čustvi se soočiti in ugotoviti, kaj jim neprijetno čustvo sporoča. Ko bodo dobili odgovor, bodo lahko poskrbeli za sebe. In tako za okolje in druge ljudi na našem ljubem planetu.
Hura za Šnofija in volneno nogavico. In hura za ljudi, ki jim je mar.