Pod vodo
Napisala: Lea Mioč
Zgodilo se je ponoči. No, takrat se je vsaj začelo. Oblaki so grmeli, bliskalo se je, ampak predvsem je z neba lilo. Kot iz škafa, je rekla Lilina mami. Ampak Lila bi to prej opisala kot slap. Reke so narasle in poplavile ulice. Lilo je do šole odpeljal čoln, ampak kmalu tudi to ni bila več dovolj dobra rešitev. Morali so se preseliti. Skupaj s sosedi so se odpravili do najbližjega hriba, ki se je potem iz dneva v dan spreminjal v griček. Šli so še višje, v gore, ki se tudi več niso zdele tako visoke. Končno je nehalo deževati, ampak voda se ni začela umikati. Malo je narasla, malo je upadla, ampak nazadnje je le ostala na svojem mestu. Tako se je življenje spet umirilo in ljudje so se nekako prilagodili. Zgradili so visoke, stolpom podobne stavbe. Lili se je zdelo, da gradijo nove gore. Njihova prilagodljivost jo je jezila, zakaj se vendar ne posvečajo reševanju težave! Tam pod vodo je bil njen dom, njeno prejšnje življenje. Ko je tako nekega dne jezno strmela v gladino vode, se je kar naenkrat ta napihnila in počila proti njej.
Od strahu je skočila nazaj in zakričala: »Voda nas spet napada!«
»Meni sicer običajno rečejo Regi,« se je zaslišal rezek glas.
»Voda po imenu Regi nas napada!« je spet zaklicala, preden je pred sabo končno zagledala vir glasu, majhno zeleno žabo.
»Kaj tako buljiš? Še nikoli nisi videla žabe?«
»Govoreče pa res ne,« je odvrnila Lila, ki se je sicer pomirila, ni pa bila pripravljena kar takoj sprejeti, da pred njo sedi govoreča in za povrh še nekoliko zadirčna žaba.
Ilustriral: Gregor Šuštar
»Ljudje marsičesa ne opazijo.«
»Kako to misliš?«
»Hočem reči, da sem te že večkrat srečal prav tukaj pri tem bregu in me nisi opazila. Sem pa slišal, da z novo pokrajino nisi najbolj zadovoljna.«
»Kdo bi pa bil zadovoljen s tem? Vse je uničeno, poplavljeno, potopljeno …«
»Kako si črnogleda. Če bi me žabe tako gledale na kopno in pline v zraku, se verjetno ne bi nikoli prilagodile in postale dvoživke. Včasih je bilo prav vse pod vodo, ko pa se je to spremenilo, smo se žabe prilagodile in glej, kako zdaj cvetimo tako v vodi kot na kopnem!«
»Ljudje nismo dvoživke. Voda je sicer na sončen dan res lepa, ampak je tudi grozljiva, sploh ta globina in njeno nenehno spreminjanje.«
»Saj te razumem … Tudi meni se včasih zdi grozljiva in kruta, ampak to je mati narava. Ona je vsemogoča, večja od nas in včasih nepravična. To pa ne pomeni, da ni tudi čudovita in polna lepot ter priložnosti. Pridi, pokazal ti bom. Znaš plavati?«
Lila je zaplavala v vodi, ki jo je še malo prej tako sovražila. Z Regijem se je naučila potapljati. Čez čas je lahko sapo držala že zelo dolgo in ni se več tako bala te širne globine. Odkrivala sta prečudovite pokrajine, ki so zdaj gostile najrazličnejša vodna bitja. Ribe, polže, rake in tudi alge najrazličnejših barv.
Nekega dne sta po dolgem dnevu potapljanja tako ob sončnem zahodu sedela na bregu in klepetala.
»Veš, zdaj se mi res zdi, da je moje življenje tako na kopnem kot pod gladino,« reče Lila.
»To je dobro, prilagodila si se, ampak gotovo bo prišlo še do veliko sprememb, nič ni za vedno,« odvrne Regi. Te besede bi jo nekaj tednov prejzelo zaskrbele, ampak ta dan je niso. Globoko v sebi je verjela, da bo v vsaki spremembi našla tudi nekaj lepega in da bo vse v redu, tudi če se na začetku ne bo zdelo tako.
»Mogoče je čar življenja prav v tem, da najdeš lepoto v tistem, kar je minljivo,« reče Lila in uživa še v zadnjih sončnih žarkih, ki ji božajo lica.