Napisala: Katja Bhatnagar

Hiša, v kateri sta živela Mira in njen oče, je bila nekoč toplo zavetje, zdaj pa je spominjala na prazno lupino. Razbita okna, škripajoča vrata in tišina so pričali o tem, kako daleč je bil njun dom od tistega, kar je bil nekoč. V kraju, kjer sta živela, so ljudje pozabili na sočutje in sodelovanje. Požar, ki je uničil bližnji gozd, je bil zadnji udarec. Zrak je postal težak, zemlja prazna. Mira se je vsak dan vračala na pogorišče gozda, čeprav ni vedela zakaj. Nekaj jo je vleklo tja – morda upanje.

Nekega dne je med črnim pepelom opazila živo zelene poganjke. Skoraj ni mogla verjeti – iz zemlje, kjer ni bilo več življenja, je nekaj zraslo. Stekla je domov in o videnem povedala očetu. Ta ji sprva ni verjel, a se je pustil prepričati. Ko je zagledal poganjke, se mu je na obraz prvič po dolgem času prikradel nasmeh. »To so borovnice!« je vzkliknil. »Tako sladke, kot ko sem jih jedel kot otrok.«

Vsak dan sta se skupaj vračala, spremljala rast borovnic in upala, da bosta nekoč lahko okusila plodove. A nista bila edina. Sosedje in krajani so ju začeli opazovati sprva z dvomom, nato z radovednostjo. Ko so izvedeli, kaj raste na pogorišču, so začeli množično prihajati vsak s svojo košaro. Nekateri so opazovali, drugi so že stopali po mladih rastlinah. Mira je bila razočarana. Čutila je, da narava znova daje, a ljudje niso znali sprejemati s spoštovanjem. Odločila se je, da bo naslednje jutro prišla zgodaj.

Sedela je ob borovnicah, ko jo je presenetil tih glas: »Dobro jutro,« je rekel jazbec. Mira se je prestrašila, a jazbec ji je mirno dejal: »Tudi sam čakam borovnice. Vzamem jih le toliko, kot jih potrebujem. Če ljudje poberejo vse, jih več ne bo. V imenu narave te imenujem za Varuhinjo borovnic. Tvoja naloga je, da poskrbiš za ravnovesje.« Mira je bila ganjena. Stekla je domov, vse povedala očetu in skupaj sta pripravila načrt.